Inženirka Manca Krumpačnik: Ljudje se še začudijo, ampak meni je to fajn

S Črnjanko Manco Krumpačnik, nominiranko za inženirko leta, smo se pogovarjali o razvoju reciklatov, uvajanju nove tehnologije v Plastiki Skaza in o tem, zakaj tehnični poklici že dolgo niso več le moška domena.

Med proizvodno linijo in pisarno, kjer se rojevajo nove rešitve, dela Črnjanka, ki plastiko vidi drugače: kot surovino z novo priložnostjo. Manca Krumpačnik v Plastiki Skaza sodeluje pri razvoju reciklatov in uvajanju sodobne ekstrudijske tehnologije, pri čemer povezuje raziskovanje, proizvodnjo in trajnostne cilje. Nominacija za inženirko leta je priznanje njenemu delu, izbor pa potrditev, da tehnični poklici že dolgo niso več v domeni moških.

Dobila sva se v Plastiki Skaza, kjer ste zaposleni. S čim konkretno ste se ukvarjali danes?

"Dan sem začela s pregledom in odgovarjanjem na elektronsko pošto, nato pa sem dobila še nekaj dodatnih nalog, preverila sem določene zadeve in jih uredila. Seveda ni manjkala niti jutranja kavica za celo pisarno, da smo lahko vsi lažje začeli dan. Zjutraj se rada lotim manjših nalog, saj jih hitro zaključiš, dobiš tisto zadovoljstvo, da si nekaj dokončal, in dober zagon za naprej. Poknjižila sem nekaj materialov oziroma jih spravila v naš sistem. Veliko časa sem namenila raziskovanju dodatkov za izboljšanje materialov oziroma za zmanjšanje degradacije med reciklažo. Iskala sem, kje jih lahko nabavimo in v kakšnih količinah jih je treba dozirati. Vmes sem pripravljala še predstavitev za interno izobraževanje, ki ga imamo vsak mesec: posamezni oddelki predstavijo, s čim se ukvarjajo, tokrat pa sem na vrsti jaz, da predstavim področje kompavndiranja in razvoja materialov. Po malici sem se odpravila še v proizvodnjo, kjer smo pripravljali napravo in materiale za jutrišnji dan, ko bom dejansko delala na stroju. Občasno sodelujem tudi kot operater, predvsem pri testih ali predelavah, zato smo pripravili material in napravo, nato pa sem se še malo pripravila na najin pogovor."

Kaj pa sicer, kako bi opisali svoje delovno mesto? Kaj počnete, kakšne so vaše zadolžitve? Sploh obstaja tipični delovni dan?

"Moje delo je zelo dinamično in razgibano, kar mi je res zelo všeč. Vsak dan je malo drugačen, zato čisto tipičnega dne pravzaprav ni. Včasih si bi sicer morala še bolje postaviti prioritete, pri čemer mi pomaga tudi vodja, ki me usmeri, kaj je v določenem trenutku pomembnejše in kje so cilji. Kakšen dan sem v pisarni, kakšen dan v proizvodnji, včasih grem tudi na izobraževanja ali sejme. Sodelujem pri dveh projektih, kjer imamo redne sestanke prek spleta ali v živo. Lani sem bila v Helsinkih in v Milanu, letos pa me čaka Bruselj. Veliko sodelujem tudi s fakulteto za tehnologijo polimerov, kjer sem diplomirala, tam nam pomagajo pri testiranju materialov. Skupaj iščemo rešitve, kadar pride do izzivov ali težav v proizvodnji – zakaj je do nečesa prišlo, kako to odpraviti, kaj še testirati in kako proces izboljšati."

Most do zaposlitve na tem delovnem mestu je bila ravno omenjena fakulteta v Slovenj Gradcu. Kako je padla odločitev za študij tam?

"Sprva sem mislila, da sem bolj družboslovno usmerjena, danes pa ugotavljam, da je šlo predvsem za radovednost. Vedno me je zanimalo, da v stvareh najdem pomen in smisel. Prej so me bolj zanimali ljudje, njihovi izzivi in to, kako se lahko nekaj izboljša z vztrajnostjo. Zdaj pa me podobno zanimajo izzivi materialov: plastika, reciklaža, odpadki in predvsem to, kako lahko te materiale vključimo nazaj v nove izdelke. Za študij sem se odločila tudi zato, ker sem želela ostati na Koroškem, hkrati pa se mi je smer zdela perspektivna. Fakulteta za tehnologijo polimerov je na tem področju edinstvena in ponuja dobre zaposlitvene možnosti. Sama pri iskanju zaposlitve nisem imela težav in verjamem, da bo povpraševanje po tem znanju ostalo."

So v družbi še vedno stereotipi o tako imenovanih ženskih in moških poklicih? Se še kdo začudi, ko mu poveste, kaj počnete?

"Stereotipi so še prisotni, a jih je vedno manj. Se še začudijo, ampak meni je to fajn. Marsikomu se še vedno zdi nenavadno, ko povem, s čim se ukvarjam, ampak se stvari izboljšujejo. Vedno več deklet se vpisuje na tehnične smeri – in tudi v teh poklicih je vedno več žensk. Sama se v pretežno moškem kolektivu ne počutim nič manj slišano ali upoštevano. Imam občutek, da smo enakopravni, včasih pa so sodelavci celo malo bolj pozorni in prizanesljivi pri kakšni napaki. Opazila sem tudi, da je znanje, ki ga kot ženska prineseš v tak kolektiv, pogosto še posebej cenjeno, včasih se mi zdi, da so nad tem celo bolj navdušeni, kot bi bili sicer."

Zakaj vsako jutro radi greste v službo? Kaj vas osrečuje, navdahne?

"V službo rada hodim, ker mi je delo res všeč: je razgibano, ves čas se nekaj dogaja in zahteva razmišljanje in raziskovanje. Skoraj vsak dan se naučim česa novega, kar me motivira in mi daje občutek napredka. Všeč mi je tudi, da imam pri delu precej svobode, da nisem stalno pod pritiskom in da imam dobre delovne pogoje, ki jih znam ceniti. Vse to mi daje dodatno energijo in občutek, da delam nekaj, kar me izpolnjuje."

Nedavno ste bili nominirani za inženirko leta. Kako ste doživeli takšno potrditev?

"Nominacija mi veliko pomeni. Zame je potrditev, da sem na pravi poti, in hkrati dodatna motivacija ter zagon. Doživljam jo kot nagrado za trud in lepo popotnico za prihodnje izzive."

Zakaj je pomembno, da v Sloveniji obstajajo taki izbori?

"Ker mladim, predvsem dekletom, pokažejo, kako raznolike smo lahko ženske in kako široke so možnosti v tehniki. Pomagajo razbijati predstavo, da je delo v tehnologiji zgolj težko in umazano delo v proizvodnji. Pokažejo, da gre lahko za stimulativno delo, kjer veliko razmišljaš, se ves čas učiš, si radoveden. In ti zato pri delu res ni dolgčas."

Kdo pa pravzaprav je dober inženir, inženirka?

"Dober inženir oziroma inženirka je po mojem mnenju predvsem radoveden: želi iskati odgovore, preizkušati in reševati probleme. Pomembna je tudi naravnanost k izboljševanju stvari in procesov ter sposobnost prilagajanja spremembam, ki so danes vedno hitrejše."

V podjetju, kjer ste zaposleni, sodelujete pri uvedbi nove tehnologije ekstrudiranja. Kaj konkretno to pomeni?

"Ekstrudiranje je proces predelave plastike. Gre za kontinuiran postopek, pri katerem stopljeno plastiko stiskamo skozi določeno obliko. Pri nas iz naprave pride material v obliki filamenta, ki je videti kot nekakšen špaget. Nato se nareže in dobimo granulat, torej nov material. Napravo lahko uporabljamo tudi za reciklažo: dodamo zmlete odpadke iz proizvodnje ali stare plastične izdelke, med postopkom pa lahko dodajamo dodatke za izboljšanje lastnosti. Vse se zmeša in na koncu dobimo nov, uporaben material, ki ga lahko spet vključimo v proizvodnjo."

Zakaj se razvijajo novi materiali? Kam gredo in kdo jih uporablja?

"Predvsem zato, da lahko povečujemo delež recikliranih materialov v obstoječih izdelkih. Del materialov uporabljajo naši kupci, nekaj pa se vrača tudi v naše lastne izdelke. S tem zmanjšujemo porabo fosilnih virov in povečujemo trajnost. Razvoj je zahteven, ker vključuje veliko testiranj in validacij. Materiala ne moreš kar tako ponuditi na trgu, posebej pri reciklatu mora biti zanesljiv, ponovljiv in preverjen, preden gre v končni izdelek."

Kako je videti pot materiala od prve ideje do končnega izdelka?

"Najprej se vprašamo, kaj trg potrebuje in katero potrebo želimo zadovoljiti. Ko je izdelek definiran, sledi izbira materiala – izdelek narekuje, katere lastnosti mora imeti. Če je izdelek zunaj, potrebujemo obstojnost na soncu, pri električnih omaricah je pomembna ognjeodornost in to, da material ne kaplja, pri pohodni plošči pa denimo mehanska trdnost in udarna žilavost, ker mora zdržati velike obremenitve. Sledi razvoj: oblikovanje orodja, izbira dolivnih sistemov in hlajenja, testne serije, optimizacija procesa ter validacije. Pri materialih so pomembna tudi dodatna testiranja, certifikati, varnostni listi in dokazila o vsebnosti snovi, zato je to res celovit proces, preden gre izdelek na trg."

Kaj v vašem poslu pomeni umetna inteligenca in v kolikšni meri je prisotna?

"Umetno inteligenco uporabljam kot pomoč pri hitrejšem dostopu do informacij, do nekaterih podatkov, ki bi jih prej iskala po člankih in različnih virih, danes pridem precej hitreje. Pomembno pa je, da jo uporabljaš premišljeno: moraš vedeti, kaj sprašuješ, imeti podlago in odgovore znati preveriti. Ne smeš je uporabljati slepo. Kot pripomoček je uporabna za izračune, kalkulacije, iskanje dobaviteljev ali preverjanje deležev dodatkov v materialu. Je dobra podpora, nikakor pa ne nadomestilo za znanje, izkušnje in kritično razmišljanje."

Danes si življenja brez plastike ne moremo predstavljati, je v intervjuju za Večer dejal dekan slovenjgraške fakultete Blaž Nardin. A plastika ima negativen prizvok. Kako gre to dvoje skupaj?

"Plastika sama po sebi ni slaba. Problem je, kako je zasnovana, uporabljena in kako z njo ravnamo po uporabi. Velik izziv je nepremišljena embalaža, pogosto tudi nepotrebno dekorativna – ter visoka potrošnja. Ko kupujemo več, kot potrebujemo. Drug velik problem je nepravilno ločevanje odpadkov: če se plastika ne sortira pravilno, se ne more vračati v reciklažne tokove. Zato je ključna vloga industrije, da izdelke razvija premišljeno in reciklabilno, hkrati pa smo odgovorni tudi potrošniki – z zmernejšo potrošnjo in pravilnim ločevanjem."

Veliko se ukvarjate z reciklažo …

"Res je. Gre za to, da material na nek način sprejmemo nazaj v življenje. Pri naši blagovni znamki so izdelki pogosto iz reciklatov ali biosnovanih materialov. Tudi pri zunanjih naročnikih se trudimo, da so izdelki zasnovani tako, da jih je mogoče reciklirati in da se s kupci dogovorimo, ali je sprejemljivo vračanje reciklata v izdelke. Z novo kompavndirsko oziroma ekstrudijsko linijo lahko razvijamo kakovostnejše reciklate in jih v večji meri vračamo v produkte. Veliko delamo tudi za elektro segment, ki je zahtevnejši, ker materiali potrebujejo visoko temperaturno obstojnost. A premiki so dobri in tudi tu gre razvoj v pravo smer."

Na kaj ste v svoji dosedanji karieri najbolj ponosni?

"Najbolj sem ponosna, da lahko sodelujem pri uvajanju novega procesa v podjetju in pri postavljanju njegovih temeljev. Všeč mi je, da imam vpogled v celotno sliko, od izbire materialov in dobaviteljev do testov, parametrov in analiz. Prisotna sem pri testiranjih, kjer določamo, kaj bomo preizkusili in katere rešitve so najboljše, kupcem pa nudim tudi tehnično podporo. Delno sem vključena tudi v prodajni del, zato imam stik s kupci in dobavitelji. Sodelujem tudi pri oblikovanju cen, ker na končno ceno vpliva veliko spremenljivk iz procesa. Prav ta raznolikost in celosten pogled na proces sta mi pri delu najbolj zanimiva."

Kaj bi svetovali dekletom, ki razmišljajo o tehničnih poklicih, pa jih je strah, da "to ni zanje"?

"Dekletom, ki jih tehnika in naravoslovje že od nekdaj vlečeta, bi rekla, naj ne dvomijo. Tistim, ki niso povsem prepričane, pa, da naj jih ne bo strah. Če matematika ni nepremostljiva ovira, se v tehničnih poklicih najde nekaj za vsako. Nekatere se lahko usmerijo v bolj samostojno delo, druge v ekipno delo ali sodelovanje s kupci in dobavitelji. Možnosti je res veliko, zato verjamem, da se lahko za vsako najde področje, na katerem se bo dobro počutila in uresničila."

Avtor: Nejc Strojnik

Vir: Večer, 19. 2. 2026.