Letos tečemo za otroke iz rejniških družin iz Celjske regije

Intervju s Simono Vodončnik, predsednico Društva rejnic celjske regije.

Koliko časa že pomagate otrokom iz rejniških družin in kakšen občutek je to? 
Sama sem rejnica že 13. let, tako da sem že vsa ta leta vpeta v delo z rejniškimi otroci. Zadnjih 5. let pa sem tudi predsednica društva rejnic celjske regije, kjer skrbimo za okoli 150 rejniških otrok. Občutek, da pomagaš tem ranjenim otrokom je nepopisljiv. Napolni te z energijo, ti da potrditve, da delaš nekaj čudovitega, enkratnega. V sebi nosiš veliko bogastvo, vendar ne bogastvo v materialnem smislu, ampak v dnevnih, tedenskih, mesečnih in letnih seštevkih pomoči, svetovanja, vodenja, sočutja, varnosti, razumevanja, … Predvsem pa ljubezni, ki je za te otroke zelo pomembna. Več ljubezni ko daješ, več jo nazaj dobiš.
 
Koliko so stari otroci, ki so v rejniških družinah?
 V rejniških družinah so otroci različnih starosti. Od dojenčkov do študentov.
 
Zdi se mi da se premalo zavedamo kaj je to rejništvo. Nam lahko zaupate kakšni so razlogi, da ti otroci pristanejo pri vas?
Rejništvo v Sloveniji je res premalo poznano. Poznamo ga predvsem preko medijev, ki velikokrat neobjektivno pišejo o rejništvu. Otroci pridejo v rejniške družine zaradi različnih vzrokov od zanemarjanja, alkohola, drog, nasilja v njihovih matičnih družinah.
Velikokrat bi bilo za otroke boljše, da bi matično zapustili že veliko prej, saj prihajajo v naše družine z hudimi razvojnimi, socialnimi in čustvenimi, celo prehranskimi motnjami. Čeprav so za otroke, kjer matična družina ne more zagotoviti pogojev, ki jih otrok potrebuje za življenje tudi druge ustanove (zavodi) je še vedno rejništvo najboljša rešitev. Saj je rejniška družina najbolj podobna njegovi matični družini. Otrok namesto vzgojiteljev, ki so v zavodih v službi dobi starše, morebiti tudi brate in sestre in takoj se mu poveča socialna mreža. Z otroci se v družini ukvarjajo vsi člani družine in jih navajajo na družinsko življenje, mu nudijo varnost, toplino, razumevanje, sprejetost in ljubezen.
 
Na kakšen način poskušate pomagati otrokom, da prebrodijo vsakdanje stiske?
Otrokom pomagamo na različne načine in sicer s pogovori, objemi, z obiski pri psihiatrih, psihologih, za razreševanje notranjih stisk in konfliktov jim pomagajo terapevti. Zelo pomembno je, da otroka pohvališ, objameš, bodriš in potrjuješ. Pomembno je tudi, da se druži z vrstniki, še posebej pa, da so del društva, kjer se družijo z otroci z enako usodo.
 
Ali se vas kakšna zgodba še posebej dotakne?
Vsaka zgodba teh otrok, ki pridejo v rejništvo se te zelo dotakne, saj ti otroci k nam prihajajo zlorabljeni fizično, spolno, psihično, čustveno podhranjeni in vsi z velikimi nahrbtniki. Teh zgodb je ogromno in vse so zelo žalostne. Težko bi kakšno zgodbo posebej vzpostavila pa vendar poznam fanta starega 6. let, ki je bil priča hudi tragediji v družini. In še po dveh letih in pol v rejniški družini spi pri luči, nikoli ne zaspi brez rejnice, ko gre v kopalnico ali na straniške morajo biti vrata odprta, strah ga je biti samega. V hiši vedno preveri, če je vse zaklenjeno, ponoči še vedno moči posteljo in ima nočne more. Njegove risbe, ki jih riše so še vedno večinoma v rdeči barvi, velikokrat pove, da ima rejnico (mamo) zelo rad in da je vesel, da je pri njej. Držim pesti za fanta v upanju, da čim prej okreva, da najde svoj notranji mir in da bo mogoče čez leta lahko odletel in zaživel, kljub tragediji, ki je tako drastično posegla in spremenila njegovo življenje.
 
Tudi zgodba drugega fanta, ki že 12 let živi v rejniški družini je tako kot druge zelo žalostna. V rejniško družino je prišel star 7 let in pol zaradi fizične, psihične in spolne zlorabe ter zanemarjanja v matični družini. Center za socialno delo je kar štiri leta potreboval, da so otroka iz matične družine dali v rejniško družino. V teh štirih letih so mu naredili nepopravljivo škodo, zato menim, da so velikokrat otroci predolgo žrtve v teh družinah. Ko je prišel v rejniško družino ni poznal nobene hrane, barve, pesmice, govoril je zelo grde besede. Vendar sčasoma z veliko mero potrpežljivosti, vztrajanja, sprejetosti, varnosti, ljubezni je fant začel sprejemati pravila v rejniški družini. Vendar, kljub temu, da je obiskoval in še obiskuje psihiatra in psihologa ima še danes nočne more in velikokrat kriči ponoči kaj se mu je dogajalo v matični družini. Seveda govorim o fantu, ki je zmerno duševno prizadet in si veliko stvari in dogodkov ne more razložiti, kljub temu se takšne zlorabe ne bi smele dogajati nikomur, sploh pa ne otrokom, ki so nemočni. Upamo lahko samo, da bodo ti otroci s časom okrevali, nekaj pa jih bo verjetno ostalo celo življenje čustvenih invalidov, kljub vsej pomoči in ljubezni rejniških družin.
 
Opisala sem na kratko dve zgodbi, ampak vsak otrok ima za sabo svojo žalostno zgodbo in v rejniških družinah se trudimo, da bi se te zgodbe srečno končale.
 
Ali kateri iz med otrok stanuje pri vas, kako usklajujete vse obveznosti ?
Pri nas trenutno stanujejo trije otroci. En otrok še obiskuje vrtec, drugi je osnovnošolec in tretji je otrok z zmerno duševno prizadetostjo in obiskuje varstveno delovni center. Kljub obveznostim, ki jih je veliko, se z dobro voljo, disciplino in organizacijo zmore vse, seveda ob sodelovanju in pomoči cele družine.
 
Kaj vam pomenijo donacije ?
Donacije nam pomagajo, da lahko tem ranjenim otrokom polepšamo njihov vsakdan in pokažemo, da niso sami. Donacije nam ne pomenijo samo višine zneska s katerimi bomo lahko peljali rejniške otroke na morje. Ampak nam pomenijo predvsem potrditev, da nam zaupate in podpirate naše delo. Hkrati pa donacije pomenijo še nekaj – poleg hvaležnosti, ki jo čutimo do vas tudi izjemno odgovornost, da vaš denar porabimo preudarno in pametno, kar letovanje rejniških otrok v Izoli tudi je.Saj se trudimo, da otrokom nekateri celo prvič celo prvič zajamejo morski zrak preko druženj, igre, pesmi in plesa pomagamo, da spoznajo, da niso sami s takšno usodo, da si izmenjujejo izkušnje, da vidijo kako drugi razrešujejo svoje zgodbe in stiske. Predvsem pa, da vidijo kako lahko kljub njihovim žalostnim zgodbam odrastejo v zrele, odgovorne in spoštovanja vredne osebe. Ampak brez donacij in vaše pomoči besede nebi postale dejanja.
 
Alma Halilović, vodja teka Otrok otroku